Ameriška orožna kultura: zaljubljenost, fetiš ali prekletstvo?

Danes zjutraj sem se zbudil ob hitri novici o novem streljanju z več žrtvami.

Ljudje so (še enkrat) šokirani, zato se tolažimo, da vsaj to še ni postala novica "ho-hum, meh". Toda kako pogosto se mora ta tragedija zgoditi, preden častimo žrtve in sebe z izkoreninjenjem te ameriške družbene malignosti?

Pred 26 leti sem se priselil v ZDA, kjer so mi ponudili profesionalno priložnost. Bil sem navdušen nad selitvijo v državo, ki je predstavljala idealizem in je bila svetilnik dobrodošlice milijonom priseljencev. Bil sem previden tudi zato, ker je Amerika postala razvpita zaradi svoje "kulture orožja", lahko dostopnega orožja in streliva ter pogostih streljanj in pobojev.

Zaskrbljujoče je bilo, da je v mojem prvem tednu v mojem novem kraju šolsko streljanje in da sem imel vnaprej pripravljeno predavanje o nasilju v Ameriki. Spraševal sem se, ali je to zgolj naključje ali zlovešča sinhronost. Hitro naprej do danes in, če sploh kaj, je nasilje s pištolo v tej državi še hujše. Nikjer drugje na svetu, razen na bojiščih in vojnih območjih, ni države s tako zaskrbljujočim številom poškodovanih in smrtnih žrtev zaradi strelnega orožja.

Kako je mogoče, da ima ta edinstvena država s svojimi zavidljivimi svoboščinami in dosežki, s svojimi odkritji v znanosti, s svojo ustvarjalnostjo v umetnosti in slovstvom, s svojimi izjemnimi dosežki in bogastvom, s svojimi izjemnimi izobraževalnimi ustanovami in rekordnim številom Nobelovih nagrajencev pištolo povzročil smrtnost, ki presega primerjave z drugimi civiliziranimi državami?

Naslednji statistični podatki so veljavni in preverljivi, a skoraj nepredstavljivi: Lani je bilo v ZDA 35.000 smrtnih žrtev. Američani imajo desetkrat večjo verjetnost, da jih bodo ubili s pištolami, kot ljudje v vseh drugih razvitih državah. Ameriška stopnja umorov, povezanih s pištolo, je 25-krat višja, stopnja samomorov, povezanih s pištolo, pa 8-krat višja kot v kateri koli drugi državi z visokimi dohodki. ZDA imajo v lasti polovico vseh pušk na svetu, s stopnjo civilnega lastništva v stratosferi v primerjavi z drugimi razvitimi državami.

Žalostno je reči, da se s trepetom spominjamo imen šol, ki so bila v zadnjih nekaj letih prizorišča množičnega streljanja: Sandy Hook; Columbine; Parkland; Virginia Tech; Saugus. . . Dovolj imam? Z lahkoto bi jih naštel še marsikaj, a to bi bila preveč boleča naloga s pretežkim srcem.

Ali se nismo ničesar naučili? Sprašujem, ker je bilo do zdaj v 46 tednih letos v tej državi že 45 streljanj v šolah in 369 množičnih streljanj, vse z grozljivimi osebnimi in družinskimi zgodbami.

Tako ne morem vse življenje razumeti, "Zakaj se to dogaja ?!" in "Zakaj samo v Ameriki?"

Zakaj ...?

• So puške tukaj tako enostavno dostopne?
• Ali se politiki tako gnušajo urejati in nadzorovati razpoložljivost / dostopnost orožja?
• Ali je toliko zakonodajalcev na volji (in žepu) Nacionalnega strelskega združenja (NRA)?
• Je drugi amandma (ki omogoča oborožitev milic) tako zasidran v ameriški psihi? (Kljub temu, zakaj ne bi ohranili tega amandmaja, ampak dodali predpise, ki preprečujejo, da bi orožje prišlo v roke otrokom ali duševno prizadetim, nasilnim, rasističnim ali drugim nevarnim posameznikom?)
• Ali se polavtomatsko orožje ali orožje na bojnem polju odkrito kupuje in prodaja v lasti vsakdanjih državljanov?
• Ali je treba v osnovnih, srednjih in srednjih šolah ter na fakultetah organizirati aktivno usposabljanje za zaščito pred prihodom naslednjega strelca? (To manj ozavešča in varuje, kot pa straši in povzroča paniko.)
• Ali je zdravnikom, epidemiologom in drugim znanstvenikom prepovedano opravljati raziskave o nasilju z orožjem, ki jih financira zvezna država, čeprav gre za resnično javnozdravstveno epidemijo in socialno tragedijo?

Kot psihiater lahko samozavestno trdim, da tu ni večja pojavnost duševnih bolezni. Zakaj imamo torej toliko pušk in strelcev? Ali je to produkt našega drugega amandmaja? Naša zgodovina Divjega zahoda? Je to naše čaščenje individualizma? Naša antipatija do vladnega nadzora in predpisov?

Če je res, da se zaradi orožja moški (veliko bolj kot ženske) počutijo varnejše, močnejše ali morda bolj močne, zakaj to velja le v Ameriki? Zakaj potem to ne velja za moške v Angliji, na Švedskem, v Kanadi, Nemčiji, Izraelu, na Japonskem, Kitajskem, v Franciji, Južni Afriki ali Avstraliji?

Očitno ne moremo preprečiti vseh streljanj, vendar obstajajo močni dokazi, da lahko dramatično zmanjšamo število teh tragičnih dogodkov. V državah, ki so uvedle strogo ureditev strelnega orožja, je prišlo do znatnega upada množičnih in posameznih umorov ter primerov samopoškodovanja in nasilja v družini s pištolami.

V Ameriki pa ne.

"Samo v Ameriki" so nekoč govorili z začudenjem in strahospoštovanjem. Združene države se v zadnjem času iz številnih razlogov čedalje bolj skregajo s prejšnjimi zavezniki in naprednimi državami. Razširjena, nenadzorovana zloraba orožja tukaj je le eden izmed mnogih ponižujočih vidikov nedavnega obnašanja naše države. Ta obžalovalni del naše kulture je močno zmanjšal našo vljudnost in sočutje ter nekoč navdihujoč vodstveni položaj.

Zagotovo smo boljši od tega.

Kot državljan se mi zdi, da je naša situacija nasilja nad orožjem grozljiva, nepredstavljiva, nemoralna, nevarna, neobranljiva in brezvestna. Prav tako je neprijetno, sramotno, demoralizirajoče in ponižujoče.

Najpomembneje pa je, da je naše razuzdano nasilno orožje nepotrebno in ga je mogoče preprečiti.