Otroci bodo morda naredili, da bodo leta hitreje minila

Vtis, da se naše življenje pospešuje, ko se staramo, je tako razširjen, da je postal običajna modrost. O rezultatih svoje študije iz leta 2005 sem pisal v prejšnji objavi na spletnem dnevniku Psychology Today, kjer smo našli 500 Avstrijcev in Nemcev, ki so odgovorili na vprašanje: "Kako hitro je minilo zadnjih 10 let zate?" starostno odvisno povečanje subjektivnega občutka poteka časa. To pospeševanje subjektivnega življenja z naraščajočo starostjo je bilo vidno od najstnikov do odraslih, v starostni skupini med 14 in 59 let. Pri starejših ni prišlo do nadaljnjega pospeševanja subjektivnega časa. Zdi se, da je planota dosežena v starosti 60 let. Ta rezultat so medtem posnemali ljudje z Nizozemske in Nove Zelandije ter japonski udeleženci.

Standardna razlaga tega starostnega učinka na zaznavanje časa je povezana z avtobiografskim spominom. Ko se ozremo nazaj v svoje življenje, se zanašamo na spomin, da presodimo trajanje. Bolj zanimivi in ​​čustveni dogodki so bili v določenem časovnem intervalu shranjeni v spominu, dlje časa je bilo videti, da je trajalo, ko se ozremo nazaj. Ko se staramo, v življenju doživljamo vedno bolj rutino, pomanjkanje novosti pa vodi do zmanjšanja števila vznemirljivih dogodkov, shranjenih v spominu. Študija iz Izraela je pokazala, da več rutine v življenju, tako na počitnicah kot v službi, vodi do hitrejšega zaznavanja poteka časa.

Naraščajoče število rutinskih dejavnosti, ki so še posebej pomembne za vsakodnevne naloge z otroki in jim dajejo strukturo in občutek varnosti, lahko močno vplivajo na avtobiografski spomin pri starših. To lahko povzroči, da se subjektivni čas znatno poveča za odrasle z otroki v primerjavi z odraslimi brez otrok. Ker do zdaj v raziskovalni literaturi v zvezi s to hipotezo niso poročali o empiričnih dokazih, sva z Nathalie Mella z univerze v Ženevi v Švici analizirala svoje stare študijske podatke iz leta 2005 in napisala članek, ki je bil pravkar objavljen v reviji Čas in zaznavanje časa .

Ugotovili smo jasne razlike med odraslimi, ki imajo otroke, in odraslimi, ki jih nimajo, v subjektivnih izkušnjah v preteklih 10 letih. Pri primerjavi obeh skupin je postalo jasno, da je čas za odrasle z otroki v zadnjih 10 letih subjektivno hitreje minil. Te razlike ni bilo opaziti za krajše življenjske intervale tedna, meseca in leta. Učinki na prejšnjih 10 let so bili opaženi le za starostne skupine med 20 in 59 let, starostno skupino, ki je v vzgoji otrok, in ne za starejše odrasle. Zaznana je bila tudi majhna pozitivna povezava med številom otrok in zaznano hitrostjo.

Rezultati so jasni. Vendar razlaga ni. Ena od možnih razlag za ugotovljeno razliko je v zaznavanju, kako hitro otroci rastejo. Otroci se v desetih letih dramatično spremenijo ne le v svojem fizičnem videzu, temveč tudi v svojih kognitivnih sposobnostih in svojem statusu. Če doživimo tako izjemne spremembe pri osebi, s katero živimo, medtem ko se odrasli spreminjajo minimalno, lahko privede do zaznavanja pospešenega časa. Ta zaznavna pristranskost bi lahko pomagala razložiti, zakaj starši mislijo, da je čas hitreje minil.

Druga razlaga je, da starši veliko časa posvetijo otrokom in imajo na voljo manj časa za lastne interese. Občutek, da imajo manj časa zase, bi lahko privedel do vtisa, da je čas minil zelo hitro, odkar se je čas, posvečen lastnemu življenju, objektivno zmanjšal. Nazadnje, imeti otroke mnogi štejejo za pomemben korak v življenju, razmislek o tem, da je v življenju prestopil ta prag, bi lahko vplival na avtobiografski spomin. Nadaljnje študije morajo globlje raziskati osnovne mehanizme vpliva starševstva na subjektivno pospeševanje časa.