Kako mladost preneha jemati antipsihotična zdravila

Dobro je dokumentirano, da se število otrok, ki govorijo o antipsihotičnih zdravilih, povečuje. Na splošno so to obravnavali kot negativno stvar in znak prekomerne uporabe zdravil. V resnici pa je zelo malo podatkov, ki bi nam povedali, ali se ta zdravila uporabljajo preveč, prezgodaj ali povečanje odraža ustrezno in zakonito zdravljenje otrok z resnimi čustveno-vedenjskimi težavami. Antipsihotična zdravila so bila razvita za zdravljenje odraslih z večjimi duševnimi boleznimi, kot sta shizofrenija in bipolarna motnja. V zadnjih letih se je njihova uporaba razširila na mlajše starostne skupine in za druge diagnoze, kot so avtizem, ADHD in opozicijska kljubovalna motnja. Ker ta zdravila ogrožajo stvari, kot so debelost, diabetes in motnje gibanja, je bil opravljen dodaten nadzor, da se preveri, ali se uporabljajo na pravi način.

Eno od mojih delovnih mest je sedeti v državnem odboru v Vermontu, imenovanem delovna skupina za spremljanje trendov psihiatričnih zdravil za otroke in mladostnike v Vermontu. Naša naloga je pregledati podatke o uporabi psihiatričnih zdravil med mladimi v Vermontu in dati priporočila našemu zakonodajalcu in drugim vladnim agencijam. Leta 2012 smo opazili enako povečanje uporabe zdravil kot vsi ostali, vendar smo se trudili, da bi te dvoumne podatke osmislili. Člani odbora, ki so nagnjeni k dvomu o psihiatričnih zdravilih, so sprožili alarm, medtem ko so člani z bolj pozitivnimi nagnjenji k zdravilom menili, da bi bilo to povečanje dobro, saj je več otrok v stiski dobivalo zdravljenje. Vsi pa so se strinjali, da brez malo globljega vrtanja ne bomo nikoli vedeli.

Naš odbor se je nato odločil, da potrebujemo podatke, ki bi nam dejansko lahko povedali malo več o tem, zakaj in kako ti otroci jemljejo ta zdravila. Zato smo ustvarili kratko anketo, ki je bila poslana predpisovalcem vsakega posameznega recepta za antipsihotike, izdanega otroku, ki je zavarovan od Medicaida, v Vermontu, mlajšem od 18 let. Ker smo vedeli, da bi bila stopnja donosa zasedenih zdravnikov pri prostovoljni raziskavi neskladna, smo naredili obvezno je, ker je treba dokončati, preden se zdravila (stvari, kot so Risperdal, Seroquel in Abilify) lahko ponovno napolni.

Podatki, ki smo jih prejeli nazaj, so bili zelo zanimivi in ​​nato smo se odločili, da moramo poskusiti objaviti tisto, kar smo našli, v ugledni reviji. Ta članek, ki sem ga napisal jaz skupaj s številnimi drugimi predanimi strokovnjaki, ki delajo v tem odboru, je danes izšel v reviji Pediatrics.

Kaj smo našli Tu je nekaj vrhuncev .....

• Večina predpisovalcev antipsihotičnih zdravil ni psihiatrov, približno polovica je zdravnikov primarne zdravstvene oskrbe, kot so pediatri ali družinski zdravniki.
• Število otrok, mlajših od 5 let, ki jemljejo antipsihotična zdravila, je izredno majhno (Vermont je tu lahko nekoliko drugačen).
• Zelo pogosto zdravnik, ki je zdaj odgovoren za vzdrževanje antipsihotikov, ni tisti, ki ga je prvotno začel. V teh primerih sedanji zdravnik, ki predpisuje zdravilo, pogosto (približno 30%) ne ve, kakšno psihoterapijo so preizkusili pred odločitvijo o uvedbi antipsihotičnih zdravil.
• Dve najpogostejši diagnozi, povezani z zdravili, sta bili motnji razpoloženja (brez bipolarne motnje) in ADHD. Dva najpogostejša ciljna simptoma sta bila fizična agresija in nestabilnost razpoloženja.
• V veliki večini primerov so bila antipsihotična zdravila uporabljena šele potem, ko druga zdravila in druga nefarmakološka zdravljenja (kot je svetovanje) niso delovala. Vendar vrsta terapije, ki so jo pogosto preizkušali, ni bila podobna vedenjski terapiji, metodi, ki se je izkazala za učinkovito pri težavah, kot sta kljubovanje in agresija.
• Zdravniki so precej dobro spremljali otrokovo težo, če je jemal antipsihotična zdravila, vendar so le približno polovico časa izvajali priporočene laboratorijske vaje, da bi iskali opozorilne znake, kot je diabetes.
• Morda je najpomembneje, da smo združili veliko anketnih elementov, da bi poskušali odgovoriti na bolj splošno vprašanje, kako pogosto je otrok končal jemanje antipsihotičnih zdravil v skladu s smernicami "najboljše prakse". Uporabili smo objavljena priporočila Ameriške akademije za otroško in mladostniško psihiatrijo in ugotovili, da na splošno smernice najboljše prakse so bile upoštevane le približno polovico časa. Kolikor vemo, je to prvič, da je bil ta odstotek kadar koli ocenjen pri otrocih in antipsihotikih. Ko je bil recept »neuspešen« najboljša praksa, je bil daleč najpogostejši razlog, da laboratorijske vaje niso bile opravljene.
• Pregledali smo tudi, kako pogosto je bil recept uporabljen v skladu z indikacijo FDA, kar je še ožji nabor uporab. Rezultat - 27%.

Če vse to združimo, dobimo dokaj jasno sliko dogajanja. Hkrati se ti rezultati ne zlahka podvržejo hitrim zvokom o slabih otrocih, slabih starših ali slabih zdravnikih. En rezultat, ki je bil nekoliko pomirjujoč, je, da se zdi, da se ta zdravila nenamerno uporabljajo za blago nadležno vedenje. Tudi ko se je diagnoza zdela nekoliko nejasna, kot je ADHD, so naši podatki pokazali, da je dejanska težava pogosto usmerjena v nekaj podobnega fizični agresiji. Hkrati je težko biti preveč ponosen na to, da upoštevamo priporočila o najboljših praksah le polovico časa, še posebej, če smo bili nekoliko radodarni, ko je bil prisoten. V razpravi se osredotočamo na štiri področja, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju stanja. Prvič, zdravniki, ki predpisujejo zdravilo, bodo morda potrebovali več opomnikov (elektronskih ali drugačnih), da jih bodo pozvali, naj dobijo priporočene laboratorijske vaje, ki bi lahko nakazovale, da je čas, da se ustavi ali vsaj zmanjša zdravljenje. Drugič, mnogi zdravniki se počutijo zataknjene, ker zdravil sploh niso začeli, zdaj pa so odgovorni zanj in ne vedo, kako jih ustaviti. Izobraževanje zdravnikov primarne zdravstvene oskrbe o tem, kako in kdaj to storiti, bi lahko zmanjšalo število otrok, ki neomejeno jemljejo antipsihotična zdravila. Tretjič, potrebujemo boljšo zdravstveno karto, ki natančneje spremlja bolnike.Če pomislite na otroka v rejništvu, ki se premetava iz ene regije države v drugo, si lahko predstavljate, kako težko je trenutno, da zdravnik meseca ve, kaj je že poskušal pomagati temu otroku. Četrtič, omogočiti moramo večjo dostopnost terapije, ki temelji na dokazih, kar bo marsikateremu otroku verjetno preprečilo, da bi prišlo do točke, da je treba upoštevati antipsihotična zdravila.

Po mojem mnenju imajo antipsihotična zdravila res mesto v zdravljenju, vendar jih preveč pride prehitro. Preteklo jesen sem pričala skupnemu zakonodajnemu odboru v Vermontu o naših predhodnih ugotovitvah. Naš odbor se bo kmalu ponovno sestal, da bi se odločil, katere konkretne ukrepe bi želeli priporočiti v nadaljevanju. Upamo, da se bodo druge države lotile podobnih projektov, da bi zagotovile, da se ta in druga zdravila uporabljajo čim bolj varno in primerno.

@copyright dr.David Rettew, dr.med

David Rettew je avtor knjige Temperament za otroke: novo razmišljanje o meji med lastnostmi in bolezni ter otroški psihiater na oddelkih za psihiatrijo in pediatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Vermontu.

Sledite mu na @PediPsych in všečkajte PediPsych na Facebooku.