Neracionalnost v času koronavirusa

To objavo je napisal Mark J. Blechner, dr.

Epidemije so biološke, vendar vplivajo na našo psihologijo in družbene odnose. Strah lahko ljudi spodbudi k jasnemu razmišljanju, lahko pa povzroči tudi nerazumne reakcije.

To smo videli že pred 40 leti, ko se je začela epidemija aidsa. Takrat sem bil mlad psihoanalitik in se učil, kako je človeška psiha plen iracionalnih sil. Epidemija aidsa je nazorno predstavila te sile in poučevala lekcije, ki bi lahko pomagale v sedanji krizi COVID-19.

Strah pred neznanim

Prvi odziv na novo epidemijo je teror, ki ga povečuje pomanjkanje znanja. Kaj je povzročalo širjenje AIDS-a? Kakšen je bil njen izvor? Kako bi se lahko zdravilo? Brez zanesljivih dejstev so si ljudje izmišljevali, obtoževali rasne skupine, rekreacijske droge ali negativno mentalno naravnanost.

Druga nerazumnost je, kdo je ogrožen. V idealnem primeru to nisem "jaz." Počutil se bom varneje, ko bom izmislil zgodbo, ki bo nekoga ogrozila. Pri AIDS-u so govorili o "rizičnih skupinah" - kot so geji in Haitijci - kar pomeni, da so beli heteroseksualci varni. Niso bili. Z zdravilom COVID-19 smo začeli slišati, da potrebujejo skrb le tisti, stari 60 let ali več ali tisti, ki so že bolni z drugimi boleznimi. Vendar pa obstajajo poročila o ljudeh, starih od 30 do 40, ki so prav tako ranljivi in ​​umirajo.

Denar vas ne more rešiti

Nevarnost prinaša obrambo vsemogočnosti pri nekaterih ljudeh, ki mislijo: "Sem bogat, močan in vpliven, zato mi ni treba skrbeti." Premožni ljudje z zasebnimi letali letijo iz mesta in porabljajo ogromne vsote zalog hrane in zalog. Ali bosta denar in moč zaščitila pred virusom COVID-19?

Roy Cohn, mentor našega sedanjega predsednika, je svoj vpliv izkoristil že na začetku epidemije za pridobivanje poskusnih zdravil in za skrivanje dejstva, da ima aids. Leta 1986 je vseeno umrl zaradi aidsa.

V Iranu in Italiji so vladni voditelji že okuženi. En ameriški senator ima virus, drugi člani kongresa pa so v karanteni. Slava, moč in slava ne bodo zagotovili nobene zaščite.

Neuspehi in uspehi vodenja

Med epidemijo bi morali biti vladni voditelji vzor uravnotežene racionalnosti in empatije, ki bi morali biti pozorni, ne da bi bili panični. Lažno zagotovilo ali opustitev obsega nevarnosti stvari samo poslabša.

Predsednik Reagan ni omenil aidsa, dokler zaradi njega ni umrlo 10.000 Američanov. Začetne zavrnitve predsednika Trumpa, ki jim bo sledil njegov prekomerni optimizem, se bodo še poslabšale. Nasprotno pa odkrita, resnična opozorila nemške kanclerke Angele Merkel in guvernerja New Yorka Andrewa Cuoma vlivata pogum in samozavest.

Lažne prerokbe

Velike nevarnosti prinašajo nerazumno izpolnjevanje želja. Vsi bi radi verjeli, da je zdravilo za vogalom, zato izkoristimo vsak pozitiven drobec informacij, tudi če so lažni. Leta 1984 je prišlo do novega čudežnega zdravila AIDS, HPA-23. Rock Hudson je ponj odletel v Pariz; ni delovalo in je mnogim bolnikom dejansko poslabšalo stanje. Ko danes slišite, da bodo klorokin ali druga zdravila zdravili COVID-19, se ne trudite preveč navdušiti. Zdravilo bo prišlo, a še preden se je začelo veliko lažnih govoric.

Pozitivni rezultati?

Nihče si ne želi epidemij, lahko pa imajo sčasoma prilagodljive učinke na družbo. Pred epidemijo aidsa so nacionalni inštituti za zdravje počasi in neučinkovito testirali nova zdravila. Leta 1988 je Larry Kramer objavil "Odprto pismo Anthonyju Fauciju" in ga označil za "nesposobnega idiota". Bilo je hudo, vendar je dobilo rezultate.

Doktor Fauci, ki je še vedno v ospredju pri ravnanju z epidemijami v Ameriki, priznava, da so aktivisti za AIDS spremenili ameriški sistem testiranja in sproščanja zdravil. Svoj vpliv so uporabile tudi humane zvezdnice, kot je Elizabeth Taylor. AIDS je med prizadetimi vzbudil občutek skupnosti in videli smo neverjetna dejanja prijaznosti in nesebične dobrodelnosti.

Epidemija aidsa je spremenila našo družbo. Gejevskim ljudem je bilo priznano kot človeška bitja, ki imajo skrbno skupnost. Razbilo je občutek neranljivosti naše družbe in izboljšalo naš zdravstveni sistem.

Ali bo epidemija COVID-19, četudi boleča, pripeljala do izboljšanja našega sveta? Lahko bi nas prebudila iz malomarnega ravnanja z demokratičnimi privilegiji in neenakostjo našega zdravstvenega sistema. Kljub razlikam bi nas lahko vodili k boljši ljubezni. Iracionalne reakcije ne minejo, ko pa jih prepoznamo, smo sposobnejši, če poskušamo uporabiti svojo inteligenco in dobro voljo, da si pomagamo.

O avtorju: Mark J. Blechner, doktorat, se izobražuje in nadzoruje psihoanalitika na Inštitutu William Alanson White in Univerzi v New Yorku, nekdanji član projektne skupine župana New Yorka za HIV in duševno zdravje, ustanovitelj in nekdanji direktor klinične službe za HIV na Inštitutu White, prvi kliniki velikega psihoanalitičnega inštituta, specializiranega za zdravljenje ljudi s HIV, njihovih družin in negovalcev. Objavil je knjige Upanje in smrtnost: psihodinamični pristopi k aidsu in HIV ter spremembe spola: preobrazbe v družbi in psihoanaliza.