Depresivna resnica o človeškem stanju?

Kot klinični psiholog se občasno posvetujem z ljudmi, ki se spopadajo zgolj z eksistencialno realnostjo. Večina je samoopisanih agnostikov ali neutemeljenih ateistov. Sami po sebi niso klinično depresivni ali tesnobni, ampak se raje znajdejo zgolj proti "britvi žici" zgolj življenja. Očitno mi ni primerno, da jim vsiljujem svoj pogled na svet, zato jim skušam pomagati, da se sprijaznijo in se sporazumejo s svojim. Medtem ko to večinoma vključuje prizadevanja za izboljšanje in krepitev njihove čustvene izkušnje, se razpravlja tudi o nekaterih zanimivih filozofskih, intelektualnih in kognitivnih dejavnikih.

Zdaj popolnoma priznavam, da nisem strokovnjak na področju fizike, kemije, biologije ali teologije, vendar verjamem, da dobro razumem osnovno znanost in človeški um. Poleg tega so o tej in podobnih temah pisali veliko bolj eruditi in učenjaki kot jaz (npr. Christopher Hitchens, Richard Dawkins, Sam Harris, Friedrich Nietzsche, Albert Camus, Soren Kierkegaard in Carl Sagan, če omenimo le peščico). Kljub temu pa kot psiholog menim, da sem sposoben podati mnenje, ker sem preučeval fizične vidike človeških možganov in nematerialne razsežnosti človeškega uma. Zdi se, da um ni nič drugega kot pojavna lastnost možganov; njegovo skrivnostno "izločanje", ki očitno daje velik prilagoditveni pomen in evolucijske prednosti.

Tu je vzorec tega, o čemer se med mojimi sejami pogosto razpravljam z agnostiki in ateisti, ki so na terapiji zaradi eksistencialne jeze ali obvladovanja obstoja, kadar ima človek povsem sekularni pogled na svet.

Za začetek bom zaradi jasnosti pregledal "stebre" eksistencializma. So izolacija, odgovornost, nesmiselnost in smrt. Osamljenost v tem, da smo v svojem življenju v bistvu popolnoma sami. Nihče ne more zares spoznati naše zavestne izkušnje ali občutiti naše bolečine, ne glede na to, kako blizu smo jim. (Na žalost slavni "vulkanski um" ne obstaja - vsaj trenutno ne ...). Popolnoma smo izolirani od vseh drugih, saj naše izkušnje z vesoljem obstajajo za nas samo v naših možganih in mislih. Tako kot le v možganih in mislih drugih. Toda ta resničnost ne pomeni, da moramo biti osamljeni. Lahko vzpostavimo pomembne povezave z drugimi enako izoliranimi dušami in se tako natančno izoliramo od drobljive teže eksistencialne izolacije.

Naslednja je odgovornost. To je ideja, da je treba, da se sprijaznimo z življenjem, sprejeti, da se marsikaj ne zgodi zaradi "razloga" ali kot del nekega "višjega načrta". Pojavijo se zato, ker so naključni dejavniki in naključja glavna gonilna sila, ki določata veliko tega, kar se nam zgodi v življenju. A čeprav imamo malo nadzora nad velikim lokom svojega življenja, smo še vedno odgovorni za posledice, tako pozitivne kot negativne, večine svojih odločitev in dejanj, ker je edino, kar v svojem življenju zares lahko nadzorujemo, naše vedenje. To nam daje nekaj občutka za agencijo in se počutimo povsem nemočne in nemočne, ker pripisovanje tega, kar se nam zgodi v življenju, popolnoma pripisujemo zunanjim silam in dejavnikom, ki ne dajo moči. Nismo podobni listju, ki je padlo v mogočno reko, pasivno pa jo prenašajo le vrtinci in tokovi. Namesto tega smo kot bitja v majhnih kanujih, ki lahko veslajo in krmilijo do določene mere, kljub temu, da jih po reki prostora in časa neizprosno ponesejo v neznano prihodnost.

Potem pride nesmiselnost. Kot je bilo omenjeno zgoraj in o tem bom razpravljal spodaj, je to načelo, da za človeško življenje ni vnaprej določenega pomena, namena ali posebnega pomena. Pomen velja za povsem človeški izum in ne za nekaj, kar je značilno za vesolje ali naše življenje. Tako je v resnično nesmiselnem vesolju na ljudeh, da si ustvarijo smisel. Nekateri to storijo z otroki, namenskim delom, ljubečimi odnosi, lagodnim iskanjem, umetniškim izražanjem, pridobivanjem moči in bogastva ali s kakršno koli drugo metodo ali načinom, ki ga najdejo, kar jim daje smisel za življenje.

Končno pride smrt. Vrnitev v pozabo našega pred-življenja. Popolni in trajni konec našega obstoja kot zavestnih, samozavednih organizmov. Popolna izguba vsega, kar smo, vse kar vemo in vsega, kar imamo, tudi samega sebe. Po smrti nam ostane le fizična snov naših kremiranih ali propadajočih teles in, če smo ljubljeni, naša prisotnost v drugih spominih.

Če človek sprejme eksistencialno realnost brezbožnega človeškega stanja, kaj lahko z njim sklene mir? Kakšni so povsem sekularni odgovori na starodavna vprašanja, kako smo postali? Kaj je naš namen? Je to vse kar obstaja? Kaj vse pomeni in kaj sledi?

Najprej je pomembno sprejeti, da je fizika (klasična, relativnost in kvantna mehanika) najboljše razlagalno in napovedno orodje, ki so ga ljudje kdajkoli odkrili ali izumili. Z njim smo razdelili atom, izkoristili druge energije, kot je elektromagnetizem, zgradili informacijsko dobo, poslali ljudi na Luno, zagledali rob opazovanega vesolja in začeli razkrivati ​​številne najbolj varovane skrivnosti narave o naravi vesolja in čas, snov in energija ter življenje samo. Dejansko se danes dokazujejo napovedi, da so Einsteinove teorije, dane pred več kot stoletjem (npr. Gravitacijski valovi in ​​črne luknje).

Zdi se torej, da je fizika motor, ki ustvarja in vodi vesolje. Neizogibno bo ustvarila kemijo, ki pa bo sčasoma ustvarila biologijo, ki se bo sčasoma razvijala in spreminjala. V tem pogledu se je človeško življenje na tem planetu zgodilo zgolj zaradi naključnega, a neizogibnega vedenja snovi in ​​energije, ki proizvaja atomske, fizikalne in kemijske procese, ki vodijo v življenje. Nobenega ustvarjalca ni, inteligentnega oblikovanja ali kako drugače. Samo neizogibni procesi materije in energije, ki brezglavo in nesmiselno spoštujejo zakone fizike.

Kadar prevladajo posebne, a naključne okoliščine, bo rezultat vedno spontana geneza in pojav življenja - začasna ureditev molekul, za katero se zdi, da nekaj časa kljubuje entropiji.Nekateri naključni dejavniki, ki se zdijo potrebni za "napredno" ali čuteče življenje, vključujejo stabilno zvezdo v bivalnem območju galaksije; skalnat planet v bivalnem območju te stabilne zvezde z zaščitno magnetosfero (ki krhke biomolekule izolira pred ogromnimi količinami škodljivega sončnega in kozmičnega sevanja); tekoča voda na planetu; stabilizacijski satelit (luna preprečuje, da bi Zemlja imela ogromne podnebne premike, ki motijo ​​življenje); in sosednji plinski velikan, kot je Jupiter, ki deluje kot močan sesalnik in deflektor in tako varuje zemljo pred trki z morebitnimi ovirami, ki bi lahko uničile nastajajoče in obstoječe življenje.

V opazovanem vesolju je nepredstavljivo število zvezd s planetarnimi sistemi. Ocenjuje se, da je verjetno samo v naši galaksiji na milijone planetov, ki so naklonjeni nastanku življenja. Ker naj bi bilo v znanem vesolju bilijonov galaksij, kozmično število možnih planetov, podobnih Zemlji, z močno razvitim in čutnim življenjem zmoti domišljijo. Z drugimi besedami, posebne okoliščine, ki neizogibno povzročajo življenje, so lahko pogoste.

V veliki shemi stvari je torej človeško stanje podobno kot v vseh drugih organizmih. Obstoj, ki ga vodijo biološki imperativi preživetja in razmnoževanja.

Kljub temu lahko ljudje ustvarijo, izpeljejo in izvlečejo "pomen" in "namen", četudi "pomen" in "namen" razumejo kot zgolj stvaritve in konstrukcije človeškega uma.

Brez občutka za smisel je življenje za mnoge ljudi, ki zavračajo božjo hipotezo in razmišljajo o eksistencialnih resničnostih, povsem nevzdržno. Razumejo, da s kozmološkega vidika ni razlike med človekom in bakterijo. Zdi se, da je vesolje povsem brezbrižno do človeške sreče.

To je razlog, zakaj mnogi ljudje izberejo božjo hipotezo kot način, kako se prežeti z upanjem v »večno življenje«, višjim namenom, večjim smislom in jih zaščititi pred breznom eksistencialne groze in obupa, ki » neverniki "so lahko bolj dovzetni za.

Zdi se, da je "zdravilo" za ta povsem racionalen in na resničnosti temelječ, a psihološko zahteven pogled na svet, v bistvu "depresivni realizem", racionalen, dolgoročen hedonizem. Ne hedonizem v tipičnem smislu, na katerega misli večina ljudi, ampak kot raison d'etre in modus vivendi, ki ga vodi poskus čim boljše zabave čim dlje, ne da bi pri tem poškodovali ali poškodovali druga čuteča bitja. Zelo individualistično podjetje. Toda za večino tisti, ki vključuje razveseljivo delo, prijetno igro, smiselne odnose, po možnosti razmnoževanje in ljubezen. Morda celo občutek višjega namena in duhovne povezanosti.

Torej, če se človek lahko spopade z globoko izolacijo, se oboroži proti eksistencialni žici britvice, ki je preprosto biti; prevzeti odgovornost za svoja dejanja in njihove naravne posledice; ustvariti iluzijo smisla in namena v življenju; in sprejmemo nepredvidljivo in neznansko neizogibnost in trajnost smrti, potem lahko človek sklene mir s povsem sekularnim obstojem.

Ali pa lahko nekdo sprejme hipotezo o Bogu.

Ne pozabite: Dobro mislite, dobro ravnajte, dobro se počutite, bodite dobro!

Copyright 2019 Clifford N. Lazarus, Ph.D.

Dragi bralec, ta prispevek je samo informativnega značaja. ni namenjena nadomestitvi pomoči kvalificiranega zdravstvenega delavca.

Oglasi v tej objavi ne odražajo nujno mojih mnenj in jih tudi jaz ne podpiram. -Clifford